Glasbilo, ki spominja na dom

Sirija

Aber in njena družina prihajajo iz Sirije in v Ljubljani živijo že eno leto. V njihovem domu ima prav posebno mesto glasbilo ud. Glasbilo nima posebne vloge v njihovih življenjih, ker bi že znali igrati nanj, temveč nasprotno; želijo se naučiti igranja, saj je to tradicionalen sirski inštrument. Nad njim je najbolj navdušen Aberin najmlajši sin, ki mi je povedal nekaj zanimivosti o njem.

dav

O udu po arabsko.

Ud je neposreden prednik lutnje, ki je poznana tudi v Sloveniji. Za nepoznavalce glasbil sta ud in lutnja identični glasbili, saj imata oba trup hruškaste oblike in spadata v skupino brenkal, hkrati pa sta tudi po zvoku oba podobna kitari. Ud se od lutnje razlikuje po krajšem vratu in večjem trupu. Nanj se igra s podolgovato trzalico. Po nekaterih virih se je prvič pojavil v 6. stoletju v Meki. Sprva je imel štiri pare strun, kasneje so ga izpopolnili s petim in šestim parom. V srednjo Evropo je prišel v 8. stoletju preko Španije, kamor so ga prinesla muslimanska ljudstva. V arabščini se glasbilo imenuje al’ud, iz česar se je verjetno razvila tudi beseda lutnja. Beseda al’ud v arabščini pomeni les. Sestavljen je iz trupa, ust (odprtina v trupu), vratu, šestih parov strun in vijakov za napenjanje strun. Pri okraševanju nemalokrat uporabljajo plemenite materiale, ki dodatno popestrijo površino inštrumenta. Pogost motiv na trupu so geometrijski vzorci, ki privabljajo poglede poslušalcev. Ud ni tradicionalno glasbilo samo v Siriji, ampak v vseh sosednjih državah. Glasbilo je tekom stoletij le malo spremenilo svojo prvotno obliko. Na področju Evrope za razliko od uda poznamo več vrst lutenj, med njimi renesančno, baročno in arhilutnjo. Ena starejših upodobitev lutenj se nahaja v kodeksu cerkvenih pesmi Cantigas de Santa Maria iz 13. stoletja. Zlato obdobje lutnje je renesansa, čas, v katerem so ustvarjali izvrstni lutnjarji in skladatelji za strunska glasbila.

Al-oud

Upodobitev lutnje iz 13. stoletja (levo) in Aberin ud (desno).

Glasbila imajo poleg proizvajanja zvoka mnogokrat tudi osebno plat, saj gre v veliko primerih za dragocene predmete iz družinske zapuščine, ki se prenašajo iz roda v rod. Aberino glasbilo ni staro, vendar je kljub temu izdelano kvalitetno. Hrani ga na steni v dnevni sobi, kjer čaka na čas, ko ga bodo začeli igrati. Za Aberino družino je ud velikega pomena, saj jih spominja na domačo Sirijo, poleg tega pa radi poslušajo melodijo, ki jo proizvaja inštrument. Predvsem najmlajši sin je odločen, da se v bližnji prihodnosti nauči igranja nanj.

 


več o udu in lutnji:

Max Wade-Matthews: The World Encyclopedia of Musical Instruments

Boris Šinigoj: http://kud-logos.si/2006/zgodba-o-lutnji/ 

Advertisements

Intervju z Nizarjem

Sirija

Pri društvu Odnos sem poleg Haye in njene družine, spoznala tudi Nizarja*. Nizar prav tako prihaja iz Sirije in v Sloveniji živi približno eno leto. Je srednješolski učitelj elektrotehnike in oče dveh otrok. Z mano je delil nekatere trenutke svojega življenja in občutja kot begunec s priznano mednarodno zaščito. Intervju je potekal deloma v slovenščini, deloma v angleščini.

* Ime je spremenjeno zaradi anonimnosti.


  1. Zakaj te je pot prinesla v Slovenijo?

Zaradi vojne v Siriji in neodobravanja sirske politike.


  1. Kako si prišel v Slovenijo?

Pred prihodom v Slovenijo me je čakala dolga pot. Sprva sem želel v Nemčijo. Prvo sem šel v Turčijo in preko morske poti do Grčije. Za Grčijo smo se vkrcali blizu turškega mesta Izmir. Potem sem šel do Hrvaške in čez Slovenijo v Avstrijo. V Avstriji so me poslali nazaj v Slovenijo, kjer sem se na koncu ustalil.


  1. Tvoj cilj je bil daleč od Sirije in vsega nisi mogel vzeti s seboj. Kaj si prinesel s seboj?

S seboj nisem imel veliko stvari, le manjšo torbico, mobitel in oblačila na sebi. Videl sem veliko predmetov, ki so plavali v morju in veliko trenutkov, ko so ljudem padle torbe v morje, zato je bolje, da sem se od materialnih stvari poslovil že v Siriji.


  1. Kdo ti je pomagal pri vklapljanju v družbo?

Društvo Odnos in novi slovenski prijatelji.


  1. Si vedel, kaj te čaka, preden si šel na pot?

Ne, nisem vedel, saj sem nameraval priti do Nemčije, kjer je imel prijatelj svoje sorodnike.


  1. Slovenija ima veliko lepih mest in kotičkov. Kaj ti je najbolj všeč?

Najbolj mi je všeč mesto Piran.


  1. Veliko ljudi, spominov in stvari si moral pustiti za sabo. Kaj najbolj pogrešaš?

Najbolj pogrešam svojo hčerko in sina, ki sta ostala pri svoji materi, moji bivši ženi.


  1. Kakšni se ti zdijo Slovenci, se ti zdijo karakterno podobni Sircem?

Slovenci se mi zdijo prijazni ljudje, vendar imajo na splošno drugačne navade kot Sirci, govorijo tudi drug jezik in v določenih situacijah razmišljajo drugače.


  1. Želiš ostati v Sloveniji in kaj te je prepričalo v to?

Ja, želim ostati v Sloveniji. K temu je pripomoglo dejstvo, da lahko tukaj živim vsaj 10 let.


  1. Kaj ti predstavlja največji izziv v Sloveniji?

Največji izziv mi predstavlja dejstvo, kako živeti tu kot pravi Slovenec in ne kot tujec. Naučiti se, kako Slovenci živijo, dihajo in delujejo. Zelo bi mi koristilo, če bi mi ljudje povedali, kako normalno, »po slovensko« odreagirati v določenih situacijah, vendar se po navadi zaprejo vase, če jaz drugače odreagiram in raje molčijo. Nekatere navade so v Siriji popolnoma drugačne tistim v Sloveniji. Kot primer naj izpostavim prijateljski objem med moškim in žensko. V Siriji se moški in ženska, četudi vesta, da sta samo prijatelja, ne objemata, tukaj pa je normalno objeti žensko prijateljico. Prijateljica lahko vzame objem preveč resno in je užaljena zaradi tega, lahko pa je užaljena, ravno nasprotno, če se ji objema ne vrne. Velik izziv mi predstavlja tudi slovenščina, saj je netočno izražanje velika ovira pri navezovanju stikov in razumevanju ljudi.


  1. Se ti zdi slovenščina težek jezik, kaj je najtežje pri njej?

Ja in ne hkrati, saj mi je všeč. Pri slovenščini mi največ težav povzročajo nove besede, slovnica se mi zdi težka, a se rad učim nova slovnična pravila. Hodim na tečaj slovenščine, ob enem pa se učim sam. Iščem možnosti, kako bi se lahko sam čim hitreje naučil slovensko. Veliko lažje mi je, če mi nekdo pomaga individualno. Besede in stavke moram slišati, da jih razumem in si jih zapomnim. Rad imam, da me ljudje popravljajo, ko delam slovnične napake. Včasih me ne popravijo in se samo čudijo mojim napakam.


  1. Kaj počneš v prostem času?

V prostem času grem pogosto Tivoli, saj imam rad naravo. Doma gledam televizijo ali poslušam glasbo. Treniram borilne veščine, s katerimi se rekreiram, hkrati pa s tem skrbim tudi za dobro psihično počutje.


  1. Tukaj živiš sam, brez svojih sorodnikov in starih prijateljev. Kako pogosto si na vezi z njimi?

S sorodniki sem na vezi skoraj vsakodnevno preko socialnih omrežij in elektronskih sporočil. Redkeje se slišimo ali vidimo po kameri, ampak tudi to poskušamo enkrat na mesec. Na socialnih omrežjih smo si ustvarili skupne pogovore, kjer si med sorodniki in prijatelji pošiljamo slike in videe ter delimo svoje dogodivščine in občutja.


  1. Katere pisatelje/ice bi priporočil bralcem/kam?

Dva izmed boljših pisateljev se mi zdita filozof John Gray in Toni Buzan. Toni Buzan je znan po tem, da je ljudem predstavil idejo mentalne pismenosti in tehniko razmišljanja, ki ji v angleščini rečejo Mind Mapping.


  1. Kakšni so tvoji cilji za prihodnost?

Rad bi šel študirati nekaj v povezavi z zdravstvom, saj me to področje zanima, ob enem pa bi tako pomagal ljudem. Želim si študirati in delati hkrati, vendar vem, da bo to velik izziv zame.


  1. Nizar je v času najinih druženj tudi meni postavil vprašanje. Zakaj se ljudje bojijo beguncev iz Bližnjega vzhoda?

/Odgovor, ki sem mu ga dala, je izrečen na glas, zvenel neumno in neutemeljeno./ Ker se bojijo terorističnih napadov, da jim bo nekdo vsilil druge navade in religijo, ter jim jemal denar. /Nizar v mojem odgovoru ni videl logike, saj se tudi begunci iz Bližnjega vzhoda sami bojijo terorističnih napadov, niso samo muslimani po veroizpovedi in želijo delati, hkrati pa se ne razlikujejo od beguncev iz drugih držav./

dav