Seme

Dajte,

posejte dobroto, ljudje!

Iz vsakega zrna jih bo ducat ven vzklilo!

Če hočemo, da bo ta krut svet spet lep,

le to ga bo, vem, zagotovo rešilo!

Posejte,

no, dajte, dobroto ljudje!

Janez Medvešek

Cesnje

Advertisements

Ograje povsod, svobode nikjer

Postavljanje in ojačenje fizičnih ograd na državnih mejah je že nekaj časa ena od pomembnejših nalog posameznih držav; od vsem poznane madžarsko-srbske meje, ki je postala simbol nacionalne zaščite, po drugi pa nehumanosti, do žičnatih ograj na drugih mejah evropskih držav. Prepreke naj bi varovale države, vendar nam le te sporočajo, da se moramo zaščititi pred neznanim. Sugerirajo nam, da se s potencialnimi strahovi ne soočimo, ampak se jim izognemo. V času svojega obstoja so prepreke poleg varnostnih, dobile tudi razsežnosti, ki zadevajo tako ekološke kot humanitarne probleme. V Ljubljani se najdejo številni grafiti, ki se s svojimi prikazi ali besedilom dotikajo žic in nehumanosti na mejah.

Made with Square InstaPic

Čakati

Ubežnik čaka. To je njegova vloga in človek bi rekel, skorajda poklic. Čaka, da se razblinijo oblaki usode; čaka, da ljudje dežele, v katero se je zatekel, poravnajo njegove zadeve. Minejo prvi dnevi njegovega prihoda, ko je vzbujal radovednost, kjer se je pokazal, ko si ga je hotel vsakdo prilastiti kot razstavno žival, potem pa je njegova navzočnost že skoraj vsakomur nadležna. Nato postane ubežnik podoben nememu občutku. Toda ljudje se ne morejo vsak trenutek ukvarjati z njim; saj je večni prosilec, prosilec pa navsezadnje lahko počaka!

Besedilo je del zgodovinskega romana pisatelja Maurica Druona, ki opisuje 14. stoletje. V eni izmed zgodb, se je plemič Roger Mortimer po uporu proti angleškemu kralju Edvardu II. in begu iz zapora, zatekel v Francijo. Avtor je z zgornjimi besedami predstavil stanje človeka na tujem. Ne glede na to, da je besedilo delno fiktivno in, da ni povezano s sodobnimi migracijami, so dejstva, ki jih opisuje, aktualna na področju vključevanja ljudi v novo družbo. Tujci so v marsikaterem pogledu primorani čakati, četudi jim ni do tega. Čakati, da dobijo status mednarodne zaščite. Včasih morajo čakati tudi na to, da bodo delodajalci dobili projekte, pri katerih bodo dobili nadomestilo za zaposlitev tujca in, da bodo organizacije prejele denarna sredstva, da se bodo lahko kvalitetno ukvarjale z njimi. Tako čakanje sčasoma postane njihov poklic. Nekateri bolj kot na čakanje, da se razblinijo oblaki usode, čakajo, da se razblinijo oblaki bombnih napadov, da jim bo mogoče v tokratnem krvavem napadu na njihovo domače mesto končno priznana mednarodna zaščita. Čakajo, da pristojni organi in ministrstva poravnajo njihove zadeve.

Leto 2015 nam prikliče v spomin časopise, televizije in novinarje, ki so do potankosti natančno pokrivali vse kraje, povezane z migracijami in potencirali dogodke ob državnih mejah. Kdo so ti ljudje, zakaj prihajajo? Kaj nam bodo naredili hudega in ali bodo porušili naš državni sistem? V nekem trenutku so postali zanimivi, ne samo za skrajne desničarje, ki so jim nasprotovali, ampak tudi za ostale, ki so v njih videli pot do prepoznavnosti in zaslužka. Ko je zanimanje zanje usahnilo v medijih, je na prihajajoče ljudi skupaj z mediji pozabila tudi ostala javnost in tako so postali nemi občutki. Neprofitne organizacije in aktivisti se skupaj z begunci in migranti na čelu borijo za spremembe in izboljšanje vsesplošnih razmer, vendar pa je realnost taka, da jih v Evropi čaka veliko čakanja.

P.S.: Opravičujem se vsem bralcem, ki so v zadnjem času pričakovali več vsebin na blogu. Želim, da je objavljeno gradivo iskreno in kvalitetno, zato se izogibam brezpredmetnim objavam.

dav

Koga ali česa nas je še vedno strah?

»Če želimo biti res varni, ne gradimo zidov in ne postavljajmo bodečih žic. Če želimo biti res varni, bodimo ljudje.«

Tako je povedal Matjaž Gruden v Delovem članku pred malo več kot enim letom. Zakaj v tem času še nismo postali ljudje?

Te vroče dni z občasnimi nalivi, človek v Ljubljani sreča presenetljivo število oseb: Ljubljančane, ki hitijo po opravkih ali se kratkočasijo po mestnih kavarnah, študente, ki uživajo zadnje tedne pred novimi izpiti, otroke, ki vihrajo po Tivoliju, ostale Slovence, ki živijo v Ljubljani ali so prišli na izlet in turiste, ki si ogledujejo mestne znamenitosti. Med njimi pa hitijo, se sprehajajo in tarnajo nad vročino tudi ljudje, ki niso ne Slovenci ne turisti, vendar so prav tako prebivalci Ljubljane. Te ljudje niso ilegalci, niso kriminalci in niso teroristi. Nekateri so prišli zaradi boljših ekonomskih možnosti, nekateri imajo priznano mednarodno zaščito, ker so jim v lastnih državah kršene osnovne človekove pravice. Imajo potne liste republike Slovenije, ki razen barve izgledajo enako kot potni listi »pravih« Slovencev. V njih piše njihov naslov prebivališča in, če jim kdo ukrade potni list se to tretira isto kot, če bi ga ukradli Slovencu. Tisti, ki še nimajo potnega lista in so v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, kljub temu niso kriminalci. Begunci, refugees, izbjeglice, ne glede na to, kako jim rečemo, generalno gledano niso izgubljene duše, ki ne bi vedele zase, ampak so ljudje, ki si želijo novega začetka. Odšli so od doma, da bi se ponovno rodili, pa tudi, če v prenesenem pomenu.

In, če bi se prebivalci Ljubljane (Slovenije, Evrope) malo bolj potrudili, bi za naglavnimi rutami videli ženske, ki niso le gospodinje in pod temnejšo kožo moške, ki skrbijo za svoje otroke. Če bi malo bolj podrobno prisluhnili tem ljudem, ki niso ne Slovenci ne turisti, bi slišali, da nekateri že dve ali tri leta govorijo slovensko, tisti, ki so šele prišli, pa se na vse pretege trudijo, da bi razumeli dvojino in bistvo šumnikov. Če bi nam v naših hitrih evropskih vsakdanih uspelo navezati konkretnejši stik z njimi, bi okusili, da marsikdo dobro kuha in, da se tudi po hrani, ki ni pogosta pri nas, cedijo sline. Še korak naprej in ugotovili bi, da številni imajo službe in se sami preživljajo, tisti, ki nimajo take sreče, pa si iščejo zaposlitve. Če bi svoj strah vsaj malo kontrolirali, bi izvedeli, da imajo muslimani med svojimi prijatelji tudi ljudi drugih religij.

In, včasih bi lahko za trenutek šli iz svoje kože ter poskušali razumeti, zakaj imajo nekateri ljudje drugačne navade kot mi in, zakaj upoštevajo običaje ob katerih so rasli. Zakaj ne bi razumeli tudi tisto peščico ljudi, ki jim slovenski jezik še vedno dela probleme in se nam zdi, da nas včasih grdo pogledajo? Ne pozabimo, da niso samo odločali o kraju svojega rojstva, kakor tudi nismo mi.

Bodimo ljudje, kakor pravi Gruden; bodimo sočutni in glejmo svet iz več perspektiv. Poglejmo okoli sebe in se navadimo ljudi, ki se v mnogih pogledih trudijo, da bi ustrezali kalupu modernega evropskega človeka in spreglejmo, če kakšna malenkost pogleda iz njega. Bolj bomo odprtih rok, bolj bodo odprtih rok tudi ostali. In potem bo strahu iz obeh strani manj.

Gozd