Sprehod po Ljubljani

Made with Square InstaPicSprehod po Ljubljani.

Made with Square InstaPic

Advertisements

Koga ali česa nas je še vedno strah?

»Če želimo biti res varni, ne gradimo zidov in ne postavljajmo bodečih žic. Če želimo biti res varni, bodimo ljudje.«

Tako je povedal Matjaž Gruden v Delovem članku pred malo več kot enim letom. Zakaj v tem času še nismo postali ljudje?

Te vroče dni z občasnimi nalivi, človek v Ljubljani sreča presenetljivo število oseb: Ljubljančane, ki hitijo po opravkih ali se kratkočasijo po mestnih kavarnah, študente, ki uživajo zadnje tedne pred novimi izpiti, otroke, ki vihrajo po Tivoliju, ostale Slovence, ki živijo v Ljubljani ali so prišli na izlet in turiste, ki si ogledujejo mestne znamenitosti. Med njimi pa hitijo, se sprehajajo in tarnajo nad vročino tudi ljudje, ki niso ne Slovenci ne turisti, vendar so prav tako prebivalci Ljubljane. Te ljudje niso ilegalci, niso kriminalci in niso teroristi. Nekateri so prišli zaradi boljših ekonomskih možnosti, nekateri imajo priznano mednarodno zaščito, ker so jim v lastnih državah kršene osnovne človekove pravice. Imajo potne liste republike Slovenije, ki razen barve izgledajo enako kot potni listi »pravih« Slovencev. V njih piše njihov naslov prebivališča in, če jim kdo ukrade potni list se to tretira isto kot, če bi ga ukradli Slovencu. Tisti, ki še nimajo potnega lista in so v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, kljub temu niso kriminalci. Begunci, refugees, izbjeglice, ne glede na to, kako jim rečemo, generalno gledano niso izgubljene duše, ki ne bi vedele zase, ampak so ljudje, ki si želijo novega začetka. Odšli so od doma, da bi se ponovno rodili, pa tudi, če v prenesenem pomenu.

In, če bi se prebivalci Ljubljane (Slovenije, Evrope) malo bolj potrudili, bi za naglavnimi rutami videli ženske, ki niso le gospodinje in pod temnejšo kožo moške, ki skrbijo za svoje otroke. Če bi malo bolj podrobno prisluhnili tem ljudem, ki niso ne Slovenci ne turisti, bi slišali, da nekateri že dve ali tri leta govorijo slovensko, tisti, ki so šele prišli, pa se na vse pretege trudijo, da bi razumeli dvojino in bistvo šumnikov. Če bi nam v naših hitrih evropskih vsakdanih uspelo navezati konkretnejši stik z njimi, bi okusili, da marsikdo dobro kuha in, da se tudi po hrani, ki ni pogosta pri nas, cedijo sline. Še korak naprej in ugotovili bi, da številni imajo službe in se sami preživljajo, tisti, ki nimajo take sreče, pa si iščejo zaposlitve. Če bi svoj strah vsaj malo kontrolirali, bi izvedeli, da imajo muslimani med svojimi prijatelji tudi ljudi drugih religij.

In, včasih bi lahko za trenutek šli iz svoje kože ter poskušali razumeti, zakaj imajo nekateri ljudje drugačne navade kot mi in, zakaj upoštevajo običaje ob katerih so rasli. Zakaj ne bi razumeli tudi tisto peščico ljudi, ki jim slovenski jezik še vedno dela probleme in se nam zdi, da nas včasih grdo pogledajo? Ne pozabimo, da niso samo odločali o kraju svojega rojstva, kakor tudi nismo mi.

Bodimo ljudje, kakor pravi Gruden; bodimo sočutni in glejmo svet iz več perspektiv. Poglejmo okoli sebe in se navadimo ljudi, ki se v mnogih pogledih trudijo, da bi ustrezali kalupu modernega evropskega človeka in spreglejmo, če kakšna malenkost pogleda iz njega. Bolj bomo odprtih rok, bolj bodo odprtih rok tudi ostali. In potem bo strahu iz obeh strani manj.

Gozd

Mobilni telefoni

Mobilni telefoni so več kot desetletje stalnica v življenju ljudi po vsem svetu ne glede na njihov socialni status. Od prvotne vloge verbalnega povezovanja ljudi so v zadnjem času postali veliko več kot to. Omogočajo hiter dostop do raznovrstnih informacij, ob enem pa so hkrati tudi knjige, fotoaparati, notesniki, budilke, zemljevidi, itn. Glede na naštete prednosti si ni težko predstavljati, kako pomembno vlogo igrajo v življenju ljudi, ki so zapustili svoje domove. Kljub očitnim prednostim, ki jih prinašajo te naprave, so s strani nekaterih ljudi prisotni očitujoči komentarji o tem, kako ima lahko nekdo, ki beži pred vojno ali išče boljše ekonomske možnosti v lasti pametni telefon, kot da se mobilni telefoni in razlog potovanja izkjučujejo med sabo.

Organizacija UNHCR (The UN Refugee Agency) je naredila raziskavo o uporabi mobilnih telefonov pri beguncih iz različnih koncev sveta in ugotovila pozitiven vpliv, ki ga le-ti imajo. Preko njih ostajajo v stiku s svojimi družinskimi člani in dokumentirajo trenutke iz svojih življenj. Mobilni telefoni in internet jih ozaveščajo o pravicah in dolžnostih ter jim pomagajo do podatkov o nevladnih organizacijah in telefonskih linij, ki omogočajo pomoč zlorabljenim osebam. Z njimi načrtujejo svojo pot in so lahko pozorni na različne ovire na njej.

Tudi Hayini družini je bil mobilni telefon na poti iz Sirije v veliko pomoč. Danes, ko so na varnem, ima Haya preko njega edini stik s svojimi odraslimi otroci in prijatelji, ki niso odšli v Slovenijo. Tudi Nizar mi je v intervjuju zaupal, da mu je bilo veliko bolj priročno vzeti s seboj na pot mobitel kot druge spomine.

V svoji raziskavi so UNHCR razpravljali tudi o nujnosti brezžičnega interneta v begunskih centrih, ki bi beguncem poleg komuniciranja z družinskimi člani in prijatelji, omogočal tudi učenje na spletu in iskanje možnosti zaposlitve. Pripomogel bi k povezovanju humanitarnih delavcev in beguncev v takšnih naseljih. Sama vidim, da Hayina družina s pridom uporablja prednosti mobitela in interneta ter si z njuno pomočjo pomaga pri samostojnem učenju slovenščine.

Dandanes so mobiteli nepogrešljiv element vsakdana, ki povezuje ljudi, ne glede na to ali gre za begunce ali ne. Dejstvo je, da so ljudem, ki so odšli od doma v veliko pomoč, ne le pri povezovanju z družinskimi člani, ampak tudi pri načrtovanju boljše prihodnosti.

Fragment

There’s nothing living here,

Only sea shells warped to the shapes

of their exiled residents,

trinkets from the kingdom of childhood.

The forecast calls for white phosphorous

with occasional sun breaks

barrel bombs in the afternoon,

and in the evening

checkpoints and falling temperatures.

We reach for what is useful,

a skin to wear between weather

patterns, a flame resistant faith,

hope enough

to fit into our backpacks.

Lena Khalaf Tuffaha