Literatura je most

Modre misli

V Ljubljani od 20. do 25. novembra 2018 poteka Slovenski knjižni sejem, ki poleg bogate ponudbe knjig omogoča prostor za literarno obarvane pogovore v debatni kavarni. Četrtkov pogovor z naslovom Zgodbe beguncev –  realnost in fikcija je združil dve zanimivi tematiki. Gostje so ob predstavitvi mladinskega romana o begunki iz Sirije Črna Vrana pisateljice Janje Vidmar razpravljali, ali lahko literatura prispeva k razbijanju predsodkov o beguncih. Poleg pisateljice sta bila gosta debatne kavarne tudi dr. Franci Jazbec in Sara Bevc Jonan, ki se pri svojem delu v društvu Odnos vsakodnevno srečujeta z begunci, njihovo integracijo in po drugi strani z nestrpnostjo v lokalni skupnosti. Gostje so skozi pogovor ugotovili, da knjige pozitivno vplivajo na podobo beguncev in razjasnijo marsikateri stereotip, vendar ne do te točke, da rasizma ne bi bilo. Po besedah Janje Vidmar je literatura most, s katero želi mlajšim generacijam približati različne problematike. Kljub prisotnosti rasizma ne smemo obupati nad knjigami in močjo pisane besede.

dav

Pogovor je povezovala Kristina Božič.

Za vse tiste, ki verjamejo v moč pisane besede, obstaja nešteto knjig, ki pozitivno vplivajo na podobo o tujcih. Z branjem (biografskih) knjig o različnih kulturah, religijah in tegobah, ki jih prinašajo politične ideologije, bralci razvijejo sočutje do soljudi. Knjige, ki predstavljajo življenja običajnih ljudi z različnih koncev sveta, pomagajo k odpravljanju stereotipov, saj pokažejo, da vsi ljudje stremijo k vsakdanjim stvarem, kot sta na primer streha nad glavo in izobrazba. Približajo nam navade in običaje, ki niso blizu našemu okolju, vendar so kljub temu za nekatere ljudi vsakdanje. Postavijo nas pred dilemo zapostavljanja žensk, tako na vzhodu kot zahodu in dejstvo, da sreča islamske ženske ni odvisna samo od nošenja naglavne rute. Osebne zgodbe nas učijo, kako se spoprijeti z določenimi življenjskimi situacijami, ob enem pa dajo vedeti, da človek včasih kot posameznik ni kos državnemu sistemu, katerega del mora biti. V totalitarnih režimih se posamezen človek izgubi kot šivanka v kupu sena.

Na slovenskih knjižnih policah izstopajo knjige pisatelja afganistanskih korenin Khaleda Hosseinija, ki preko življenjskih zgodb posameznikov opisuje različne problematike. Knjiga Tisoč veličastnih sonc govori o dveh afganistanskih ženskah različnih starosti, ki ju združijo neprijetni trenutki. Skupaj vztrajata v okolju, nenaklonjenem ženskam in se žrtvujeta druga za drugo. Njegova najnovejša knjiga je Morska molitev, ki simbolno govori o vseh nesrečnih usodah, izgubljenih v Sredozemskem morju. Knjiga Samira in Samir avtorice Sibe Shakib, po rodu Iranke, se dogaja v Afganistanu. Osrednja oseba je Samira, deklica, ki je bila zaradi očetovega sramu, ker ni dobil sina, vzgajana kot deček. To ji je nakopalo neskončno težav pri odraščanju in zatiranju svoje ženskosti. Siba Shakib je napisala tudi knjigo Afganistan, kamor se Bog pride le zjokat, ki opisuje zgodbo afganistanske begunke.

Knjig o ljudeh na begu ne gre iskati samo na Bližnjem vzhodu ali v Afriki. Ad de Bont, nizozemski avtor, je napisal dramsko delo Mirad, fant iz Bosne, ki govori o mladem beguncu Miradu, ki je v času krvave vojne na Balkanu svoje zavetje našel na Nizozemskem. Tudi pisateljica Janja Vidmar je v knjigi Princeska z napako pisala o beguncih iz Bosne. Žalostne, a resnične zgodbe najdemo tako v bližnji kot tudi daljni preteklosti. Čas druge svetovne vojne je poleg nacističnih grozodejstev proti človeštvu, obdobje velikih migracij. Pisateljica Irene Nemirovsky, ki je umrla v koncentracijskem taborišču Auschwitz, je napisala knjigo Francoska suita. Izdali so jo po njeni smrti. Njeni opisi francoskih beguncev v času nemške okupacije in podobe, ki jih njene besede sprožijo v glavah bralcev, so identične tistim, ki se dogajajo v današnjih časih na tako imenovanih begunskih poteh.

»In še o nečem sem prepričan: ko bo vojne konec, Afganistan ne bo potreboval le moških, ampak tudi ženske. Mogoče še bolj. Družba namreč nima nobene možnosti za uspeh, če so ženske neizobražene. Nobene možnosti.«

~K. Hosseini, Tisoč veličastnih sonc

 

Advertisements

Ograje povsod, svobode nikjer

Modre misli, Uncategorized

Postavljanje in ojačenje fizičnih ograd na državnih mejah je že nekaj časa ena od pomembnejših nalog posameznih držav; od vsem poznane madžarsko-srbske meje, ki je postala simbol nacionalne zaščite, po drugi pa nehumanosti, do žičnatih ograj na drugih mejah evropskih držav. Prepreke naj bi varovale države, vendar nam le te sporočajo, da se moramo zaščititi pred neznanim. Sugerirajo nam, da se s potencialnimi strahovi ne soočimo, ampak se jim izognemo. V času svojega obstoja so prepreke poleg varnostnih, dobile tudi razsežnosti, ki zadevajo tako ekološke kot humanitarne probleme. V Ljubljani se najdejo številni grafiti, ki se s svojimi prikazi ali besedilom dotikajo žic in nehumanosti na mejah.

Made with Square InstaPic

Čakati

Modre misli

Ubežnik čaka. To je njegova vloga in človek bi rekel, skorajda poklic. Čaka, da se razblinijo oblaki usode; čaka, da ljudje dežele, v katero se je zatekel, poravnajo njegove zadeve. Minejo prvi dnevi njegovega prihoda, ko je vzbujal radovednost, kjer se je pokazal, ko si ga je hotel vsakdo prilastiti kot razstavno žival, potem pa je njegova navzočnost že skoraj vsakomur nadležna. Nato postane ubežnik podoben nememu občutku. Toda ljudje se ne morejo vsak trenutek ukvarjati z njim; saj je večni prosilec, prosilec pa navsezadnje lahko počaka!

Besedilo je del zgodovinskega romana pisatelja Maurica Druona, ki opisuje 14. stoletje. V eni izmed zgodb, se je plemič Roger Mortimer po uporu proti angleškemu kralju Edvardu II. in begu iz zapora, zatekel v Francijo. Avtor je z zgornjimi besedami predstavil stanje človeka na tujem. Ne glede na to, da je besedilo delno fiktivno in, da ni povezano s sodobnimi migracijami, so dejstva, ki jih opisuje, aktualna na področju vključevanja ljudi v novo družbo. Tujci so v marsikaterem pogledu primorani čakati, četudi jim ni do tega. Čakati, da dobijo status mednarodne zaščite. Včasih morajo čakati tudi na to, da bodo delodajalci dobili projekte, pri katerih bodo dobili nadomestilo za zaposlitev tujca in, da bodo organizacije prejele denarna sredstva, da se bodo lahko kvalitetno ukvarjale z njimi. Tako čakanje sčasoma postane njihov poklic. Nekateri bolj kot na čakanje, da se razblinijo oblaki usode, čakajo, da se razblinijo oblaki bombnih napadov, da jim bo mogoče v tokratnem krvavem napadu na njihovo domače mesto končno priznana mednarodna zaščita. Čakajo, da pristojni organi in ministrstva poravnajo njihove zadeve.

Leto 2015 nam prikliče v spomin časopise, televizije in novinarje, ki so do potankosti natančno pokrivali vse kraje, povezane z migracijami in potencirali dogodke ob državnih mejah. Kdo so ti ljudje, zakaj prihajajo? Kaj nam bodo naredili hudega in ali bodo porušili naš državni sistem? V nekem trenutku so postali zanimivi, ne samo za skrajne desničarje, ki so jim nasprotovali, ampak tudi za ostale, ki so v njih videli pot do prepoznavnosti in zaslužka. Ko je zanimanje zanje usahnilo v medijih, je na prihajajoče ljudi skupaj z mediji pozabila tudi ostala javnost in tako so postali nemi občutki. Neprofitne organizacije in aktivisti se skupaj z begunci in migranti na čelu borijo za spremembe in izboljšanje vsesplošnih razmer, vendar pa je realnost taka, da jih v Evropi čaka veliko čakanja.

P.S.: Opravičujem se vsem bralcem, ki so v zadnjem času pričakovali več vsebin na blogu. Želim, da je objavljeno gradivo iskreno in kvalitetno, zato se izogibam brezpredmetnim objavam.

dav