V pričakovanju toplih dni

Utrinki s poletnega piknika pri Hayi. V pričakovanju toplih dni in slovensko-sirskega druženja.

Advertisements

Ograje povsod, svobode nikjer

Postavljanje in ojačenje fizičnih ograd na državnih mejah je že nekaj časa ena od pomembnejših nalog posameznih držav; od vsem poznane madžarsko-srbske meje, ki je postala simbol nacionalne zaščite, po drugi pa nehumanosti, do žičnatih ograj na drugih mejah evropskih držav. Prepreke naj bi varovale države, vendar nam le te sporočajo, da se moramo zaščititi pred neznanim. Sugerirajo nam, da se s potencialnimi strahovi ne soočimo, ampak se jim izognemo. V času svojega obstoja so prepreke poleg varnostnih, dobile tudi razsežnosti, ki zadevajo tako ekološke kot humanitarne probleme. V Ljubljani se najdejo številni grafiti, ki se s svojimi prikazi ali besedilom dotikajo žic in nehumanosti na mejah.

Made with Square InstaPic

Čakati

Ubežnik čaka. To je njegova vloga in človek bi rekel, skorajda poklic. Čaka, da se razblinijo oblaki usode; čaka, da ljudje dežele, v katero se je zatekel, poravnajo njegove zadeve. Minejo prvi dnevi njegovega prihoda, ko je vzbujal radovednost, kjer se je pokazal, ko si ga je hotel vsakdo prilastiti kot razstavno žival, potem pa je njegova navzočnost že skoraj vsakomur nadležna. Nato postane ubežnik podoben nememu občutku. Toda ljudje se ne morejo vsak trenutek ukvarjati z njim; saj je večni prosilec, prosilec pa navsezadnje lahko počaka!

Besedilo je del zgodovinskega romana pisatelja Maurica Druona, ki opisuje 14. stoletje. V eni izmed zgodb, se je plemič Roger Mortimer po uporu proti angleškemu kralju Edvardu II. in begu iz zapora, zatekel v Francijo. Avtor je z zgornjimi besedami predstavil stanje človeka na tujem. Ne glede na to, da je besedilo delno fiktivno in, da ni povezano s sodobnimi migracijami, so dejstva, ki jih opisuje, aktualna na področju vključevanja ljudi v novo družbo. Tujci so v marsikaterem pogledu primorani čakati, četudi jim ni do tega. Čakati, da dobijo status mednarodne zaščite. Včasih morajo čakati tudi na to, da bodo delodajalci dobili projekte, pri katerih bodo dobili nadomestilo za zaposlitev tujca in, da bodo organizacije prejele denarna sredstva, da se bodo lahko kvalitetno ukvarjale z njimi. Tako čakanje sčasoma postane njihov poklic. Nekateri bolj kot na čakanje, da se razblinijo oblaki usode, čakajo, da se razblinijo oblaki bombnih napadov, da jim bo mogoče v tokratnem krvavem napadu na njihovo domače mesto končno priznana mednarodna zaščita. Čakajo, da pristojni organi in ministrstva poravnajo njihove zadeve.

Leto 2015 nam prikliče v spomin časopise, televizije in novinarje, ki so do potankosti natančno pokrivali vse kraje, povezane z migracijami in potencirali dogodke ob državnih mejah. Kdo so ti ljudje, zakaj prihajajo? Kaj nam bodo naredili hudega in ali bodo porušili naš državni sistem? V nekem trenutku so postali zanimivi, ne samo za skrajne desničarje, ki so jim nasprotovali, ampak tudi za ostale, ki so v njih videli pot do prepoznavnosti in zaslužka. Ko je zanimanje zanje usahnilo v medijih, je na prihajajoče ljudi skupaj z mediji pozabila tudi ostala javnost in tako so postali nemi občutki. Neprofitne organizacije in aktivisti se skupaj z begunci in migranti na čelu borijo za spremembe in izboljšanje vsesplošnih razmer, vendar pa je realnost taka, da jih v Evropi čaka veliko čakanja.

P.S.: Opravičujem se vsem bralcem, ki so v zadnjem času pričakovali več vsebin na blogu. Želim, da je objavljeno gradivo iskreno in kvalitetno, zato se izogibam brezpredmetnim objavam.

dav