Dan človekovih pravic

Desetega decembra se vsako leto obeležuje dan človekovih pravic. Na ta dan je 1948. leta Generalna skupščina sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Človekove pravice bi morale biti univerzalne, ne glede na barvo kože, socialni status in religijo. Temeljile naj bi na svobodi vsakega posameznika, pravičnosti in miru na svetu. Nekateri členi deklaracije se dotikajo tem, ki se na prvi pogled zdijo samoumevne v srednjeevropskem prostoru; od tega, da ima vsakdo pravico do življenja, izbire veroizpovedi, imetja premoženja in da, je osnovnošolsko izobraževanje brezplačno. Vendar temu ni tako povsod po svetu, nekomu so ta trenutek kršene najosnovnejše pravice. Ne smemo pozabiti na kršenje pravic, o katerih se ne govori veliko, ker se ne dogajajo v naši okolici, saj lahko kljub temu doletijo vsakega, četudi njihova kršitev v določenem okolju ni pogosta.

Kljub podpisu deklaracije je kršitev osnovnih človekovih pravic nekaj vsakdanjega, velikokrat tudi pred očmi množic. Vsak človek bi moral poznati svoje pravice in opozarjati na kršitve le-teh, kajti apatičnost pripomore k temu, da se kršitve dogajajo naprej. Posameznik ne more vedno spremeniti sveta in problemov, ki se dogajajo daleč od njega, lahko pa opozarja na njih in dela spremembe v lokalni skupnosti.

Advertisements

Glasbilo, ki spominja na dom

Aber in njena družina prihajajo iz Sirije in v Ljubljani živijo že eno leto. V njihovem domu ima prav posebno mesto glasbilo ud. Glasbilo nima posebne vloge v njihovih življenjih, ker bi že znali igrati nanj, temveč nasprotno; želijo se naučiti igranja, saj je to tradicionalen sirski inštrument. Nad njim je najbolj navdušen Aberin najmlajši sin, ki mi je povedal nekaj zanimivosti o njem.

O udu po arabsko.

Ud je neposreden prednik lutnje, ki je poznana tudi v Sloveniji. Za nepoznavalce glasbil sta ud in lutnja identični glasbili, saj imata oba trup hruškaste oblike in spadata v skupino brenkal, hkrati pa sta tudi po zvoku oba podobna kitari. Ud se od lutnje razlikuje po krajšem vratu in večjem trupu. Nanj se igra s podolgovato trzalico. Po nekaterih virih se je prvič pojavil v 6. stoletju v Meki. Sprva je imel štiri pare strun, kasneje so ga izpopolnili s petim in šestim parom. V srednjo Evropo je prišel v 8. stoletju preko Španije, kamor so ga prinesla muslimanska ljudstva. V arabščini se glasbilo imenuje al’ud, iz česar se je verjetno razvila tudi beseda lutnja. Beseda al’ud v arabščini pomeni les. Sestavljen je iz trupa, ust (odprtina v trupu), vratu, šestih parov strun in vijakov za napenjanje strun. Pri okraševanju nemalokrat uporabljajo plemenite materiale, ki dodatno popestrijo površino inštrumenta. Pogost motiv na trupu so geometrijski vzorci, ki privabljajo poglede poslušalcev. Ud ni tradicionalno glasbilo samo v Siriji, ampak v vseh sosednjih državah. Glasbilo je tekom stoletij le malo spremenilo svojo prvotno obliko. Na področju Evrope za razliko od uda poznamo več vrst lutenj, med njimi renesančno, baročno in arhilutnjo. Ena starejših upodobitev lutenj se nahaja v kodeksu cerkvenih pesmi Cantigas de Santa Maria iz 13. stoletja. Zlato obdobje lutnje je renesansa, čas, v katerem so ustvarjali izvrstni lutnjarji in skladatelji za strunska glasbila.

Upodobitev lutnje iz 13. stoletja (levo) in Aberin ud (desno).

Glasbila imajo poleg proizvajanja zvoka mnogokrat tudi osebno plat, saj gre v veliko primerih za dragocene predmete iz družinske zapuščine, ki se prenašajo iz roda v rod. Aberino glasbilo ni staro, vendar je kljub temu izdelano kvalitetno. Hrani ga na steni v dnevni sobi, kjer čaka na čas, ko ga bodo začeli igrati. Za Aberino družino je ud velikega pomena, saj jih spominja na domačo Sirijo, poleg tega pa radi poslušajo melodijo, ki jo proizvaja inštrument. Predvsem najmlajši sin je odločen, da se v bližnji prihodnosti nauči igranja nanj.

 

---

več o udu in lutnji:

Max Wade-Matthews: The World Encyclopedia of Musical Instruments

Boris Šinigoj: http://kud-logos.si/2006/zgodba-o-lutnji/ 

Domači zatar

Zatar je mešanica različnih posušenih zelišč, značilna za bližnjevzhodno kuhinjo. Njegove sestavine se razlikujejo od države do države. Mogoče ga je kupiti v bolje založenih trgovinah, vendar ga lahko naredimo tudi doma.

Za izdelavo najpreprostejšega zatarja potrebujemo timijan (namesto njega lahko uporabimo majaron ali origano), sezam in sumak. Od naštetih sestavin je slovenski kuhinji najbolj tuj sumak, vendar je tudi ta začimba vedno dostopnejša. Nekateri omenjenim sestavinam dodajo kumino, koriander in sol. Vse sestavine uporabimo v istem razmerju. Za boljši okus lahko sezam pred uporabo popražimo. Začimbe zmeljemo, jih zmešamo skupaj ter hranimo v zaprtem kozarcu.

Z zatarjem začinimo meso, ga potresemo po humusu ali jogurtu, lahko pa ga jemo tudi z olivnim oljem in pito. V videu, ki smo ga pred časom posneli s Hayo in njeno družino, je predstavljena priprava pite z zatarjem.

 

 

Literatura je most

V Ljubljani od 20. do 25. novembra 2018 poteka Slovenski knjižni sejem, ki poleg bogate ponudbe knjig omogoča prostor za literarno obarvane pogovore v debatni kavarni. Četrtkov pogovor z naslovom Zgodbe beguncev –  realnost in fikcija je združil dve zanimivi tematiki. Gostje so ob predstavitvi mladinskega romana o begunki iz Sirije Črna Vrana pisateljice Janje Vidmar razpravljali, ali lahko literatura prispeva k razbijanju predsodkov o beguncih. Poleg pisateljice sta bila gosta debatne kavarne tudi dr. Franci Jazbec in Sara Bevc Jonan, ki se pri svojem delu v društvu Odnos vsakodnevno srečujeta z begunci, njihovo integracijo in po drugi strani z nestrpnostjo v lokalni skupnosti. Gostje so skozi pogovor ugotovili, da knjige pozitivno vplivajo na podobo beguncev in razjasnijo marsikateri stereotip, vendar ne do te točke, da rasizma ne bi bilo. Po besedah Janje Vidmar je literatura most, s katero želi mlajšim generacijam približati različne problematike. Kljub prisotnosti rasizma ne smemo obupati nad knjigami in močjo pisane besede.

Pogovor je povezovala Kristina Božič.

Za vse tiste, ki verjamejo v moč pisane besede, obstaja nešteto knjig, ki pozitivno vplivajo na podobo o tujcih. Z branjem (biografskih) knjig o različnih kulturah, religijah in tegobah, ki jih prinašajo politične ideologije, bralci razvijejo sočutje do soljudi. Knjige, ki predstavljajo življenja običajnih ljudi z različnih koncev sveta, pomagajo k odpravljanju stereotipov, saj pokažejo, da vsi ljudje stremijo k vsakdanjim stvarem, kot sta na primer streha nad glavo in izobrazba. Približajo nam navade in običaje, ki niso blizu našemu okolju, vendar so kljub temu za nekatere ljudi vsakdanje. Postavijo nas pred dilemo zapostavljanja žensk, tako na vzhodu kot zahodu in dejstvo, da sreča islamske ženske ni odvisna samo od nošenja naglavne rute. Osebne zgodbe nas učijo, kako se spoprijeti z določenimi življenjskimi situacijami, ob enem pa dajo vedeti, da človek včasih kot posameznik ni kos državnemu sistemu, katerega del mora biti. V totalitarnih režimih se posamezen človek izgubi kot šivanka v kupu sena.

Na slovenskih knjižnih policah izstopajo knjige pisatelja afganistanskih korenin Khaleda Hosseinija, ki preko življenjskih zgodb posameznikov opisuje različne problematike. Knjiga Tisoč veličastnih sonc govori o dveh afganistanskih ženskah različnih starosti, ki ju združijo neprijetni trenutki. Skupaj vztrajata v okolju, nenaklonjenem ženskam in se žrtvujeta druga za drugo. Njegova najnovejša knjiga je Morska molitev, ki simbolno govori o vseh nesrečnih usodah, izgubljenih v Sredozemskem morju. Knjiga Samira in Samir avtorice Sibe Shakib, po rodu Iranke, se dogaja v Afganistanu. Osrednja oseba je Samira, deklica, ki je bila zaradi očetovega sramu, ker ni dobil sina, vzgajana kot deček. To ji je nakopalo neskončno težav pri odraščanju in zatiranju svoje ženskosti. Siba Shakib je napisala tudi knjigo Afganistan, kamor se Bog pride le zjokat, ki opisuje zgodbo afganistanske begunke.

Knjig o ljudeh na begu ne gre iskati samo na Bližnjem vzhodu ali v Afriki. Ad de Bont, nizozemski avtor, je napisal dramsko delo Mirad, fant iz Bosne, ki govori o mladem beguncu Miradu, ki je v času krvave vojne na Balkanu svoje zavetje našel na Nizozemskem. Tudi pisateljica Janja Vidmar je v knjigi Princeska z napako pisala o beguncih iz Bosne. Žalostne, a resnične zgodbe najdemo tako v bližnji kot tudi daljni preteklosti. Čas druge svetovne vojne je poleg nacističnih grozodejstev proti človeštvu, obdobje velikih migracij. Pisateljica Irene Nemirovsky, ki je umrla v koncentracijskem taborišču Auschwitz, je napisala knjigo Francoska suita. Izdali so jo po njeni smrti. Njeni opisi francoskih beguncev v času nemške okupacije in podobe, ki jih njene besede sprožijo v glavah bralcev, so identične tistim, ki se dogajajo v današnjih časih na tako imenovanih begunskih poteh.

»In še o nečem sem prepričan: ko bo vojne konec, Afganistan ne bo potreboval le moških, ampak tudi ženske. Mogoče še bolj. Družba namreč nima nobene možnosti za uspeh, če so ženske neizobražene. Nobene možnosti.«

~K. Hosseini, Tisoč veličastnih sonc

 

Kava na deževen poletni dan.

Grafit dneva

Mnenja o državnih mejah se razlikujejo in nekdo je svoj nazor glede tega izrazil z grafitom sredi Ljubljane.

Svetovni dan beguncev 2018

Danes se že 18. leto obeležuje Svetovni dan beguncev. Dan, ki simbolno sporoča, da bi ljudje morali držati skupaj, ne glede na poreklo in se pogovarjati, pogajati ter spreminjati za boljši jutri vseh.

Dopoldanske priprave na druženje na muzejski ploščadi na Metelkovi ulici v Ljubljani.