Bezgov sirup

Napitki

Druženje s Hayo, Aber in ostalimi osebami, ki obvladajo pripravo različnih jedi me je spodbudilo, da tudi sama pobrskam po spominu in jim predstavim kakšno užitno rastlino iz bližnje okolice, iz katere lahko pripravijo nekaj za na kuhinjske police. Ravno v tem času me babica vsako leto spomni na uporabnost bezgovih cvetov, zato sem se odločila, da z njeno pomočjo izdelam bezgov sirup. Obstaja veliko načinov za pripravo bezgovega sirupa, jaz sem poleg babičinih nasvetov upoštevala tudi nasvete prijateljice, ki ga vsako leto izdeluje.

Letos bezeg s cvetenjem ni prav nič pohitel, zato lahko njegov čudovit vonj vonjamo tudi te dni. Cvetovi bezga niso samo lepi na pogled, ampak tudi koristni; iz njih lahko naredimo sirup, ki ga pijemo razredčenega z vodo ali ga dodajamo kot sladilo k sladicam.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Očiščeni bezgovi cvetovi in koščki domače limone.


Potrebujemo:

3 l vode

30 bezgovih cvetov

3 limone

3 kg sladkorja

60 g citronske kisline

koščke svežega ingverja


Ko voda zavre, se vanjo strese sladkor in citronsko kislino. Meša se toliko časa, da se sladkor in citronska kislina ne raztopita. Ko se sladkana voda ohladi, se vanjo položi očiščene bezgove cvetove, koščke limone in ingverja.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Namočene sestavine.

Posodo z namočenimi sestavinami se pokrije s krpo in pusti od 24 do 48 ur, vmes pa se nekajkrat premeša. Pred uporabo je steklenice potrebno sterilizirati v pečici (nekaj minut na 110° C). Sirup se odcedi skozi krpo in segreje, potem pa vlije v steklenice.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Bezgov sirup v steklenici.

Danes je možno kupiti vse, pa vendar ni možno kupiti občutka, ki ti da ga domača priprava hrane!

Advertisements

Kors anneh

Okusi Kadmusa

Aber mi je predstavila še eno užitno divjo rastlino, ki je prej nisem poznala in sem jo morala poiskati v literaturi. Gre za rod rastline iz družine kobulnic, ki ga po slovensko imenujemo možina. Prav tako kot pri rodu slezenovca, obstaja tudi pri rodu možine več različnih vrst. Pri nas je najbolj razširjena alpska možina, na Bližnjem vzhodu pa se uporablja kretska možina (kors anneh). Aberina mama jo pripravlja v solati skupaj s paradižnikom, olivnim oljem, limoninim sokom in soljo.

Kors anneh

 

 

 

 

 

Slezenovec

Okusi Kadmusa

Akoub ni edina užitna divja rastlina na področju Kadmusa. Poleg njega se uporablja tudi slezenovec, ki spada v družino sleznic. Obstaja več različnih vrst slezenovcev, ki se razlikujejo po velikosti, obliki listov in okusu. Med najbolj razširjenimi so navadni, gozdni in ostrolistni slezenovec. Slezenovec je nezahtevna rastlina, ki uspeva skoraj povsod; najdemo ga ob cestah, na travnikih in poljih, na opuščenih zemljiščih, zlasti pa na naseljenih območjih. Danes uspeva po celem svetu in v širši javnosti na žalost velja za plevelno rastlino. Kulinarična uporaba slezenovca je priljubljena v državah Bližnjega vzhoda, v Grčiji in Turčiji. Pomembnost rastline v preteklosti nakazuje njegovo arabsko ime khubeza, ki je izpeljanka iz arabske besede za kruh.

dav

Cvet gozdnega slezenovca (Ljubljana).

Iz njega lahko pripravimo solato, ga uporabimo kot nadomestek špinače ali ga dodamo omleti in rižoti. Aber najbolj pogreša khubezo, pripravljeno na podoben način kot špinača. Po njenem receptu se liste skuha, potem pa se jih postreže z olivnim oljem in limono. Za 1 kg slezenovca so potrebni trije manjši kozarci olivnega olja. Rastlino se nabira čez celo leto, vendar se način uporabe razlikuje skozi letne čase. Za solato so najbolj primerna mlada spomladanska stebla, listi in cvetovi, med tem, ko so zrelejši listi okusni, ko jih podušimo ali poparimo.

Rastlinski deli slezenovca vsebujejo veliko sluzi, zato ga uporabljajo pri zdravljenju kašlja, prav tako pa vsebujejo veliko vitamina C, provitamina A, kalcija in železa, zaradi česar velja  za najbolj zdravo spomladansko zelenjavo.

Z Aber sva bili veseli, ko sva ugotovili, da slezenovec uspeva tudi v Sloveniji, kar pomeni, da bo v bodoče lahko pripravljala jedi iz njega.

dav

Slezenovec (Ljubljana).

 

Akoub

Okusi Kadmusa

Ob pogovoru o jedeh iz domačega kraja, je Aber najprej pomislila na akoub (imenovan tudi gundelia), bodičasto trajnico, ki na videz spominja na bodečo nežo, po okusu pa na mešanico artičoke in šparglja. Akoub najdemo v gorskih predelih Sirije, Libanona, Iraka in Turčije, zato je postal del prehrane na širšem področju Bližnjega vzhoda.

Pri rastlini so užitni še ne razvita sredica, steblo, korenine in listi (ki jih je pred konzumacijo potrebno najprej očistiti bodic). Aberina mama rastlino pobira ravno v obdobju pomladi, pri nabiranju pa je še posebej pozorna na ostre bodice. Akoub je dobrega okusa, poleg tega pa tudi naravni antibiotik in antioksidant. Pobiralci morajo biti pri pobiranju pazljivi, da ohranjajo populacijo rastline, saj se razmnožuje le preko razvitega in posušenega cveta.

Iz akouba se pripravlja več jedi:

  1. Ocvrt akoub. Očiščene sredice se na hitro povre (da ohranijo hranilne snovi in ne usahnejo), potem pa se jih polije z olivnim oljem in nasekljanim česnom.
  2. Omleta z akoubom. Omleta je značilen obrok za družine; med jajca se doda narezan akoub in malo moke.
  3. Akoub v kombinaciji z mesom. Mesna jed se pripravi tako, da se akoub najprej prepraži, potem pa se mu doda koščke mesa. Ko je meso pečeno, se ga postreže skupaj z jogurtom.

Akoub

Okusi Kadmusa

Okusi Kadmusa

Jedi na krožniku so lahko zelo izpovedne in to prav gotovo drži v primeru sirske kuhinje. Poleg osebnega okusa osebe, ki je naredila jed, nam uporabljene sestavine nemalokrat razkrijejo, iz katere pokrajine prihaja, ali prihaja iz mesta ali podeželja, včasih tudi, od kje prihajajo njeni predniki. Omenjeni dejavniki vplivajo na končen okus in izgled jedi ter so razlog, da obstaja na stotine različic receptov istih jedi. Za preučevanje jedi ni potreben le izostren okus, ki bo prepoznal sestavine, temveč poznavanje tradicionalnih receptov in obče kulture Bližnjega vzhoda. Pri iskanju idej za blog mi je prijateljica Aber predlagala, da predstaviva manj znane jedi, značilne za gorske predele Sirije ob sredozemski obali. Skozi recepte me je popeljala v svoj domači kraj Kadmus in mi preko obrokov pokazala raznolikost sirske kuhinje. Raziskovanje jedi se je izkazalo za bolj razgibano, kot se je na prvi pogled zdelo in kmalu sem tudi sama ugotovila, kako pomembno je poznavanje tradicionalnih receptov in obče kulture regije, iz katere prihajajo jedi. Manjši izziv je predstavljalo iskanje slovenskih prevodov imen, Aber namreč pozna arabska imena jedi in sestavin, jaz pa sem poizkušala poiskati slovenske različice. Med branjem o rastlinah sva ugotovili, da nekatere ključne rastline rastejo tudi v Sloveniji, čeprav Aber tega ni vedela, zato je bilo raziskovanje jedi za obe poučno. Ugotovili sva, da (ne)razpoložljivost različne hrane vpliva na jedi, ob enem pa tudi, da se ljudje prilagodijo izboru, ki ga imajo. Sodobna tehnologija nama je omogočila posvetovanje z njeno mamo, ki živi v Kadmusu in se spozna na lokalne recepte.

KADMUS

Aber prihaja iz manjšega sirskega kraja Kadmus, kjer so lokalne jedi tesno povezane z uporabo divjih rastlin. Mesto je dobilo ime po mitološki zgodbi o Kadmusu, sinu feničanskega kralja Agenorja, ki je svojega sina poslal, da poišče sestro Evropo, ki jo je ugrabil Zevs. Kadmus se nahaja v severozahodni Siriji na 850 m nadmorske višine. Obkrožajo ga gore, prekrite s hrastovimi in borovimi gozdovi, na pobočjih pa rastejo mandljeva drevesa in oljke. Gorski zrak, bližina Sredozemskega morja in oddaljenost od velikih mest prispevajo k čistemu zraku, zaradi česar je primerno za bolnike z dihalnimi obolenji. Mesto poleg čistega zraka ponuja tudi čudovit pogled na Sredozemsko morje. Kljub številnim prednostim manjšega gorskega kraja, je življenje v Kadmusu včasih težko, mesto namreč ne ponuja veliko možnosti za zaposlitev in zaslužek, zaradi česar so prebivalci v večini revni. Veliko ljudi se ukvarja s kmetijstvom; delajo na nasadih tobaka in oljk ali na poljih s pšenico. Kadmus ima privatno univerzo, ki si jo lahko privošči le peščica, zato grejo mladi, ki si želijo študirati, v druge javne univerze po Siriji.

Kadmus

Področje Kadmusa je bogato z divjimi rastlinami, ki so postale pomemben del prehrane. Te rastline uspevajo brez umetnih gnojil in insekticidov, zato so bolj zdrave kot kupljene, so bogate z vitamini in železom, nekatere pa delujejo tudi kot naravni antibiotiki ali antioksidanti. Mnoge od njih je nemogoče kultivirati, zato jih ljudje nabirajo v naravi. Prehrana v gorskih krajih je pretežno vegetarijanska, saj je meso dražje kot zelenjava, poleg tega pa obstaja veliko užitnih divjih rastlin, ki jih lahko ljudje sami naberejo. Aber ugotavlja, da je v Sloveniji ravno obratno; da je zelenjava neredko dražja kot meso. Prebivalci Kadmusa so, kar se tiče prehrane, v večini samozadostni in sami pridelajo, kar potrebujejo, za kar so dokaz tudi vrtovi, za katere skrbijo. Številni lokalni recepti so podobni receptom v Libanonu, saj tam uspevajo iste užitne rastline.

Nekaj naslednjih objav bo namenjenih jedem iz Kadmusa. ♥

Katere začimbe kraljujejo v sirski kuhinji?

Slane jedi

V času obiskov svojih prijateljev iz Sirije se pogovor pogosto obrne h kulinariki in velikokrat dobim uporaben nasvet glede kuhanja ter uporabe značilnih sirskih začimb. Ko pomislim na sirsko kuhinjo in dobrote svojih gostiteljev, zavonjam in občutim okus zanimivih začimbnih mešanic, ki jih včasih nisem poznala. Med najbolj uporabljenimi začimbami so baharat, cimet, kardamom, kumina, sumak in zatar. Te začimbe popestrijo še tako navadno jed in ji včasih izboljšajo okus. Slovenskim tradicionalnim jedem sta nepoznani začimbni mešanici sumak in zatar, ostale omenjene začimbe se uporabljajo tudi v Sloveniji. Za tokratni zapis sem pobrskala po svojem spominu in zapisala, zakaj se uporabljajo obvezne začimbe sirske kuhinje. Omenjene so začimbe, o katerih sem slišala največ besed, seveda pa obstaja še kopica drugih začimb in zelišč, zaradi katerih je bližnjevzhodna hrana tako okusna in unikatna.

Baharat je mešanica začimb rdečkastih odtenkov, njeno ime pa v arabščini pomeni začimbe. Uporablja se pri pripravi različnih vrst mesa in rib (za marinade ali začinjanje), zelenjave in juh, tekne pa tudi ob kruhu in olivnem olju. Sestavine baharata se razlikujejo iz pokrajine v pokrajino in glede na posebnosti v lokalni kuhinji. Najpogostejše sestavine baharata so črni poper, kumina, klinčki, cimet, koriander, kardamom, muškatni orešček in paprika.

Vonj cimeta je v marsikaterem predelu sveta simbol sladkih prazničnih dobrot, vendar se poleg uporabe pri pripravi sladic odlično poda tudi k mesu in kuskusu.

Kardamom ima poleg prijetnega vonja in okusa tudi zdravilne učinke. V bližnjevzhodni kuhinji se ga dodaja h kavi, saj naj bi njegova sestava nadzirala srčni utrip in pomirjala želodec. V kavo se doda cela semena ali prah. Na blogu je bila največkrat omenjena prav Hayina kava s kardamomom, s katero me je vsakič razveselila med najinim učenjem slovenščine.

Kumina je ena najpogosteje uporabljenih začimb, ki je ljudem poznana že tisočletja. V kuhi se uporabljajo semena navadne in črne kumine, iz katerih delajo tudi olje. Kumina izboljša okus hrane ter pomirja želodec, kar se pokaže koristno pri uživanju zelja ali kruha.

Sumak so posušene jagode grma iz družine rujev, ki uspeva na Bližnjem vzhodu in se zaradi kislega okusa uporabljajo pri začinjanju različnih predjedi, zelenjave in mesa. Tako kot kardamom se uporabljajo cele jagode ali prah.

Zatar je ena bolj prepoznavnih začimbnih mešanic bližnjevzhodne kuhinje. Sestavljen je iz posušenega timijana (namesto njega lahko uporabimo majaron ali origano), sezama in sumaka. Omenjenim sestavinam lahko dodamo tudi kumino, koriander in sol. Za boljši okus sezam pred uporabo popražimo, za uporabo pa začimbe zmeljemo in jih zmešamo skupaj. Tudi sama sem se navdušila nad zatarjem, saj se poda k humusu in olivam, poleg tega pa sem ugotovila, da so kisel okus zatarja in sezamova semena v njem odlična kombinacija s svežim avokadom.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA